K'mp'njanje (pritrkovanje ali pritrkavanje) je v Mačkoljah, kot v večini slovenskih vasi, stara, priljubljena cerkvena in ljudska tradicija. Spada med iznajdljivosti slovenskega človeka, ki nam jo marsikateri narod zavida. Etimološki izvor besede K'mp'njanje je najbrž v italijanski besedi CAMPANARO (zvonar - kdor igra na zvonove), kot veliko mačkoljanskih izrazov. Značilnost našega narečja je v tem, da vsebuje, zaradi zgodovinskih razmer, precej bodisi nemških kot italijanskih izrazov, ki so v teku desetletij oblikovali našo govorico. K'mp'njanje pomeni torej igranje na zvonove. Mačkoljansko k'mp'njanje je stara tradicija, ki izhaja iz istrskega načina udarjanja na zvonove. Zanjo je značilno, da se melodije izvaja na tri zvonove. Največji daje ritem ali tempo (v pritrkovalski govorici je to takt), ostala dva pa ustvarjata melodijo (v pritrkovalski govorici sta to odbijanje in gostenje). Pristno k'mp'njanje je v tem, dan k'mp'njač (pritrkovalec) udarja s kembljem ob veliki zvon, drugi pa na srednjega in majhnega. Dandanes lahko največji zvon poženemo mehansko, ostalo pa ostane nespremenjeno. Na tak način lahko ena oseba ustvari zelo dobro melodijo. Način izvajanja pri katerem en zvon niha imenujemo v pritrkovalski govorici leteča viža, nasprotno ko vsak pritrkovalec igra na svoj zvon pravimo, da je to stoječa viža. Tradicija k'mp'njanja prehaja iz roda v rod po »praktičnem« izročilu tako, da se umetnost prenaša od starejših na mlajše. Mačkoljanski pritrkovalci se trenutno delimo v dve skupini: na starejšo in mlajšo. Starejša, ki jo sestavljata brata Danijel in Vladimir Novak, je svoje korake ubrala v mladostniških letih. Umetnosti k'mp'njanja sta se brata učila od svojega očeta mežnarja Henrika in matere Angele. Poleg njune skupine delujeta v Mačkoljah še dve mlajši. Prvo sestavljajo Aljoša Novak, Niko in Martin Tul, drugo pa Andrej Rehar, Ilario in Robert Tul. Mlajša generacija je pritrkovalsko pot ubrala v letu 2004. Udeležili smo se pritrkovalskega tečaja v organizaciji ZCPZ (Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta), pod vodstvom duhovnika in prof. Andreja Vovka. Prof. Vovk nam je predaval o zgodovini pritrkovalstva in njenem razvoju na slovenskih tleh. Pri tem je poudaril, da je pritrkovanje način zvonjenja razširjeno le v Sloveniji ter nekaterih predelih Avstrije in Gornjega poadižja. Prof. Vovk nas je uvedel v slovensko pritrkovalstvo (izhaja iz dolenjskega), ki je različno od istrskega. Pri njem se igra na tri ali štiri zvonove. Vsak pritrkovalec igra na svoj zvon, z razliko od istrskega. Obe pritrkovalski skupini (starejša in mlajša) delujeta pretežno v domači vasi in privabljata vaščane k slavnosntnim bogoslužnim obredom. To so na primer: Božič, Praznik Svetih treh kraljev, Velika noč, Majenca, Telovo (Praznik sv. Rešnjega telesa), sv. Jernej - vaški zavetnik. Naloga pritrkovalcev je tudi ta, da spremljajo slovesne procesije, ki se odvijajo po vaških uličicah. To so: Vstajenjska procesija na Veliko soboto, procesija na praznik Svetega rešnjega telesa ter priložnostna procesija na Jernejevo. Mlajši pritrkovalci se, z razliko od starejših, izpopolnjujemo na pritrkovalskih glasbenih šolah v matični domovini in priložnostnih srečanjih. Redno se udeležujemo srečanj in tekmovanj, ki se odvijajo bodisi v Italiji kot v Sloveniji ter v zamejskem prostoru. Gojimo prijateljske odnose s sorodnimi pritrkovalskimi skupinami iz Slovenije, kjer v zadnjih letih veliko mladih poprijema za kemblje zvonov in oznanja službo božjo. Velika čast mačkoljanskim pritrkovalcem je predstavljalo pritrkovanje v stolnici sv. Justa, ob srebrni obletnici maše Hvaležnice v letu 2005.

Mačkoljanski pritrkovalci se trudimo, da bi po svojem zgledu in zgledu nekaterih sorodnih tržaških skupin, pritrkovanje zaživelo prav v vsakem slovenskem zvoniku predvsem v tistih, iz katerih je v preteklosti radostno donela pesem zvonov.